Mila Kačič | | | | Poslednji polet Zdaj, dragi, nočem misliti na nič.
Zdaj poletim poslednjič do višav,
do sonca zlatega, do zvezd - čeprav
bom strmoglavila kot ranjen ptič. O, vzemi takrat v tople me dlani,
položi čisto blizu me srca,
da si me ljubil, šepni, pa morda
še v zadnje srečanje odprem oči. * Vprašanja Zakaj me vsakokrat tako omamiš,
da več ne vem, kod moja cesta pelje?
Zakaj mi skrite želje v srcu dramiš,
da njih polet preveč visok in smel je? Ne čutiš mar, da v vročem si drhtenju
krvi in duše, da mi tvoj objem
ne da se ustavljati želja hotenju
in v mislih tisočkrat se ti dajem? Poznaš me že do sleherne skrivnosti.
Ljubiti bolj ne moreš me, to vem.
A le ne smej tej moji se norosti:
Ob tvoji senci vsaj naj tiho grem. |
* *S prsti mi greš skoz lase Noč se plazi pod vrhovi streh,
noč se plazi pod vrhovi streh.
Še zadnji klošar se je splazil spat,
še zadnji klošar se je splazil spat. S prsti mi greš skoz lase,
zapeljuješ me,
vse to sem že videl,
vse že doživel. Vem, čez kako uro se bo delal dan,
vem, čez kako uro bom postal zaspan.
In sam vrag me bo spet vlekel stran
počet stvari, ki že nar'jene imam. S prsti mi greš skoz lase,
zadržuješ me,
vse to sem že videl,
svoje sem doživel. * Kar je podobno morju
kar je podobno morju,
ni nikoli dokončano,
mogoče samo za hip,
tako si mi rekel,
tiho in nežno,
gledal si me v oči,
vijolice so dišale ...
Sem morje jaz
ali ti?
* Kot pogana Ko sva se srečala - kneginje so se posedle
na balkone trenutka in zadržale dih.
Prišla sva si blizu kot pogana, nič nama ni bilo sveto, dotikala sva se,
kjer so se naju že dotikali drugi,
in tudi ni dolgo trajalo, ampak
Bog, bila sva lepa. Kot pade list z drevesa, kot so svetle
oči drobnih ptic, ki počakajo na zimo. * LJUBLJENJE Biti moraš čim bolj preprost,
to je edina določena popolnost,
kadar si vsakikrat svež in nov
in dobro veš, da je vse revno
razen tihega ljubljenja.
Moči mi prihajajo iz bridkih korenin
in iz nevidno globokih obredov zemlje,
kjer smo vsi doma in smo zdaj
le na kratkem in veselem izletu.
Ljubljenje je edina popolnost,
izpolniti jo moraš le kot bitje,
pripravljeno za nenadno potovanje,
vsi drugi načini so namišljeni dosežki.
Vse drugo je lažniva, navidezna moč.
Edino v ljubljenju se očistimo
za prihodnost in se pripravimo
za iznajdljivo molitev. Zato se
resnično lepe deklice znajo zaničevati
in so v ljubezni prešerno malomarne.
Pod zvezdami je dovolj prostora za
popolno ljubljenje. Pojdimo v miru
v neznano in rodovitno noč. * OBSTAJAJO NAVADNA ŽIVLJENJA, TODA VSE
LJUBEZNI SO NENAVADNE ljubezen je
si rekla
ljubljenemu prišiti gumb ponoči
med najinimi srečanji
poslušaš čajkovskega
in zaman vdevaš nevidno nitko
v še nevidnejšo šivanko polna luna
se je odtrgala z modre srajce jutra
in se odkotalila pod posteljo * SPOMIN NA LJUBEZEN
Spomin na ljubezen ni srce
na verižici, ali narisano na lectovem
pujsku, kupljenem na sejmu,
tudi ne ognjemet, ki se ga gleda z roko
v roki, in tudi ne tisto, kar je vtisnjeno
v moje pomnenje, ampak tisto, kar je vžgano
nevidno po vsem mojem telesu, po telesu,
ki je bilo ljubljeno, ljubkovano in oboževano. * VRT
Tisoč in tisoč let
bi bilo premalo
da bi se izreči dalo
bežen trenutek večnosti
ko si me objela
ko sem te objel
v svetlobi nekega jutra
v parku Montsouris v Parizu
v Parizu
na zemlji
na zemlji ki je zvezda. * Nadaljevanje >>> Ljubezenska poezija, 2. del (za ogled se je potrebno registrirati) |
