*

Spominjam se zgodbe nekega moža, ki so ga nacisti zaprli in vedno znova mučili. Nekega dne so ga prestavili v novo celico, ki je imela strešno lino, skozi katero je podnevi lahko videl košček modrega neba in ponoči nekaj zvezd.

Ujetnik je bil nad tem tako očaran, da je napisal domov dolgo pismo, v katerem je opisal svojo srečo. Ko sem to prebral, sem usmeril pogled skozi svoja okna. Pred menoj se je razprostirala narava v vsej lepoti. Bil sem svoboden, ne ujet, lahko sem šel, kamorkoli sem hotel! Tedaj sem verjel, da sem našel delček sreče in veselja tega ujetnika.

• Anthony de Mello, zgodba iz knjige >>> HODITI PO VODI > Anthony de Mello

*

PIŠKOT IZ OTROŠTVA

"Ko sem bil star štiri leta, mi je mama vsakokrat ko je prišla s trga, prinesla piškot. Vedno sem šel na dvorišče in si vzel čas zanj - včasih pol ure, včasih petinštirideset minut -, da sem ga pojedel. Malo sem ga odgriznil in potem gledal v nebo. Nato sem s stopali pobožal psa in zopet odgriznil košček. Všeč mi je bilo enostavno biti tam z nebom, zemljo, bambusovim nasadom, mačko, psom, rožami. Ker nisem imel dosti skrbi, sem si to lahko privoščil. Nisem mislil na prihodnost, pa tudi preteklosti nisem obžaloval. Popolnoma sem bil prisoten v sedanjem trenutku, z mojim piškotom, psom, bambusovim nasadom, mačko, z vsem."

• Thich Nhat Hanh, misli iz knjige >>>   MIR V VSAKEM KORAKU > Thich Nhat Hanh