Nekaj dni nazaj je bila v hali ene izmed velikih univerz postavljena tabla v spomin na bivšega študenta. Ta mlad moški je med nevihto na jezeru rešil življenje sedemnajstim ljudem. Za njimi  je priplaval na odprto, in jih, enega za drugim, vse privlekel v življenje. Od izčrpanosti je omedlel in ko se mu je povrnila zavest, so bile njegove prve besede „Fantje, ali sem dal najboljše od sebe?“

             Besede tega mladega fanta izražajo veliko vprašanje, ki bi moralo spodbuditi vsakega resničnega iskalca, ki si prizadeva za Uspeh, živeti in delovati tako, da bi si lahko odgovoril pritrdilno. Ne gre toliko za vprašanje v smislu „ali sem naredil toliko,“ oziroma „ali sem naredil toliko kot nekdo drug?“ kot gre za to „ali sem dal najboljše od sebe?“

            Človek, ki da najboljše od sebe, nikoli ne propade. Vedno je uspešen, in če  naj bo najboljše le mala, prisrčna stvarca, mu bo svet še vedno položil lovorjev venec na čelo, ko jo bo dokončal. Posameznik, ki naredi najboljše, kar lahko, ni nikoli „slabič“ - ostane prav pri svojem delu, dokler ne podari, kar je ravno v tistem času v njem najboljšega za podariti. Takšen človek ne bo nikoli neuspešen.

             Človeka, ki naredi najboljše, kar lahko, ne boste slišali vprašati pesimističnega vprašanja: „Kakšen smisel ima?“ Ne zmeni se kaj dosti za to – njegov um je osredotočen na zamisel, da „je pri svojem delu,“ in da se ne bo zadovoljil z nič manj kot s svojim Najboljšim. In ko je nekdo res zmožen odgovoriti na pomembno vprašanje z iskrenim „da, dal sem najboljše od sebe,“ potem bo resnično lahko odgovoril na vprašanje „kakšen smisel ima“ temu primerno – ima „smisel“, da pritegne iz nekoga najboljše ravnanje, če ne iz drugega razloga potem zato, ker ta proces izgrajuje človeka – graditelja samega sebe.

•  William Walker Atkinson, kratka zgodba iz knjige  >>> SKRIVNOST USPEHA