*

Podivjano bitje je običajno tisto, ki je bilo nekoč divje, nato udomačeno, nazadnje pa se je spet vrnilo v svoje naravno ali neukročeno stanje.

Podivjana ženska naj bi sprva bila v naravnem psihičnem stanju - to je v svojem pravem, divjem umu -, nato pa se je zaradi zasuka dogodkov pretirano udomačila, kar je omrtvičilo njene instinkte. Brž ko zazna priložnost za vrnitev k svoji divji naravi, postane lahek plen najrazličnejših pasti in strupov. Njeni cikli in varovalni sistemi so okvarjeni, in ker ni oprezna in čuječa, je lahek plen.

*

V deželi onkraj tančice živi vrtnar, ki zna vzgojiti prav vsako cvetlico, iz katerih svetov se vijejo vonji prav posebne vrste. Vse želje, ki jih je človek kdaj koli imel, je izpolnil on, a kljub temu ga človeško oko ni še nikoli videlo.

Preblisk 

Mlada ženska je na mali stojnici vsako jutro prodajala različne vrste gorjušice (gorčice), ki jih je doma pripravila po starih receptih in z njimi polnila kozarce. 

Od časa do časa pa je preživljala različno dolga obdobja turobnosti in pobitosti. Videti je bilo, kot bi se takrat z jasnega neba spustil nanjo temen oblak, in pogreznila se je v črno melanhonijo. Bilo je, kot bi oblak požrl vse, kar jo je zanimalo, vse veselje do življenja, luč in vse barve, tako da je bil svet videti siv in brez upanja.

*

Kdaj je pravi čas za ukrepanje in kdaj za to, da se človek ustavi, tega tudi najmodrejši ne ve.

Kdor se prepušča usodi, zre z istimi občutki na vnanji svet in lastni jaz. Kdor k zunanjemu svetu in k lastnemu jazu pristopa z različnimi občutki, ta še ni tako daleč, kot je tisti, ki stoji z zaprtimi očmi in zamašeni ušesi s hrbtom obrnjen proti skalni steni in z obrazom obrnjen k močvirnemu jarku, pa vendar ne pade vanj.

*

V brezdanjem Severnem morju živi riba, za katero nihče ne ve, koliko tisoč milj je dolga. Imenuje se Kun. Spreminja se v ptiča, ki mu je ime Peng, nihče ne ve, koliko tisoč milj je velik. Ko poleti, so njegove peruti takšne, kot oblaki, ki vise z neba. Ko se morje zgane, poleti proti južnemu oceanu. Južni ocean je nebesno jezero.

*

Dao Neba vztraja v gibanju, ne da bi se kje nakopičil, pa zato tisočere stvari in bitja dosežejo dovršitev. Dao cesarja vztraja v gibanju in nikjer ne kopiči, pa se zato ves svet zateka na njegov dvor. Tudi Dao modreca vztraja v gibanju in nikjer ne kopiči, zato pa se mu priklanjajo vsi znotraj štirih morij. Tisti, ki zre (pot) Neba, prodira v (pot) modreca, v šestih področjih in štirih straneh sledi kreposti cesarjev in kraljev, deluje iz sebe samega, kot v sanjah, in spokojnosti mu nikoli ne primanjkuje.

*

Trpljenje in nesreča imata lahko velikanske razsežnosti, če lakomnost zavlada grški civilizaciji. Grški filozof Platon nam v dveh dialogih, Timaj in Kritias, pripoveduje, kako je pohlep nekoč uničil celo civilizacijo. Po Platonu je o tem dogodku prvi poročal atenski učenjak Solon, ki je v 6. stoletju pr.n. št. Obiskal Egipt in tam slišal zgodbo od egipčanskega svečenika.

Kot pravi zgodba, je v davnih časih obstajala bogata in mogočna otoška civilizacija, tako širna, da se je razprostirala sredi oceana, na katerega robu je Atlant z rameni podpiral nebo. Zato se je ocean imenoval Atlantski, civilizacija pa Atlantida.

*

Starec je dosegel tisto starost, ko je najrajši sedel na svoji verandi in se zibal na starem škripajočem gugalniku, ki ga je imel že od poroke naprej. Rad je posedal in razmišljal o svojem življenju, o stvareh, ki ji je počel,  o krajih, ki jih je obiskal, o dobrih delih, ki jih je storil, o otrocih, ki jih je vzgojil, in o ženi, ki jo je pokopal.

Ko je tako posedal in se zibal v gugalniku, mi ni prišla na misel nobena zares pomembna stvar - njegovo življenje ni pustilo nobenih velikih sledi.

*

"Tradicija je stara dolgočasna navlaka iz ropotarnice preteklosti, ki jo tisti, ki se bojijo vsega novega in tujega, sami pa se nimajo z ničemer pohvaliti, tako radi postavljajo na oltar in skoraj po božje častijo,"

*

Mogočni kralj, ki je vladal v neki deželi na vzhodu, se je nekega jutra zbudil nemiren in otožen. Ker ga slabo počutje kljub zabavam, ki so jih njemu na ljubo prirejali na dvoru, ni zapustilo, povrh pa je imel zadnjo noč še čudne sanje, je k sebi poklical modreca.

*

Živela je ženska, pametna in dobrosrčna. Imela je hčer, ki jo je nadvse ljubila. Nekega dne je prišla domov z dela, vsa utrujena in notranje napeta in še s strahotnim glavobolom povrhu. Želela si je miru in tišine, toda njena hči je neugnano prepevala in veselo poskakovala.

*

SPOROČILO, KI SLEDI, JE NAMENJENO VSEM DUŠAM NA SVETU. Velja od začetka časov, vse od jamskega človeka do danes. Velja tako za moške kot za ženske. Naloga ni svetni uspeh, marveč je duhovno usmerjena.

To je merilo, po katerem se od nekdaj ravnajo moji ljudje v divjini. Nikoli niso bili kmetje, trgovci ali pastirji. Vselej so bili nabiralci, glasbeniki, slikarji in pesniki; živeli so povezani z zemljo, z vsemi njenimi bitji in drug z drugim

*

Indijski popotnik je prišel v Afriko po nekaj tamkajšnjih pridelkov in živali. V pragozdu je videl na tisoče prelepih, pisanih, govorečih papig. Odločil se je, da bo ujel govorečo papigo in si jo odnesel domov za hišno živalco.

Doma je imel ptico v kletki, toda hranil jo je s slastnimi semeni in medom, ji igral na glasbila in sploh lepo skrbel zanjo. Ko se je čez dve leti spet odpravljal v Afriko, je vprašal papigo, ali ima kako sporočilo za svoje prijatelje v pragozdu. Rekla je gospodarju, naj jim pove, da je v kletki zelo srečna, da uživa v vsakem novem dnevu in naj jih lepo pozdravi.

Nekoč je bil mlad človek, ki se je vkrcal na čezoceanko, da bi odpotoval v tujino. Kontrolorju je predal karto in odšel naravnost v svojo sobo, noseč kovček v eni roki in veliko rjavo vrečo v drugi. Potem ko je vstopil v sobo, je zaprl vrata. Kovček je položil na posteljo in veliko rjavo vrečo na mizo. Iz vrečke je potegnil tri velike kozarce kikirikijevega masla in nekaj velikih škatel keksov. Pogledal jih je in pomislil: "Imel sem ravno dovolj denarja za vkrcanje na to ladjo, ne pa tudi dovolj denarja, da bi si kupil hrano v jedilnici, zato mislim, da bo to moja prehrana za naslednja dva tedna."

*

"Michelangelo je na kupu smeti v neki ulici v Firencah našel kos odvrženega kararskega marmorja, ki ga je nek nespreten mojster odsekal, nepravilno razsekal, uničil in ga potem vrgel stran. Nedvomno so tudi drugi umetniki opazili fino kakovost marmorja in obžalovali, ker je bil uničen. Ampak Michelangelo je še vedno videl angela v ostankih kamna in je s svojim dletom in lesenim kladivom iz njega naredil enega od najlepših kiparskih del, ki jih je  človek kdajkoli ustvaril - mladega Davida."

*

ZUNAJ SE BOLJE VIDI

Nekoč je Nasredin na cesti pred svojo hišo nekaj mrzlično iskal. Sosedo je mučila radovednost:

*

Neke viharne noči je mogočna bojna ladja plula po obalnih vodah. Častnik na krovu je pazljivo opazoval okolico, naenkrat pa je opazil luč, ki je pomenila bližajočo se ladjo. O nastali situaciji je takoj obvestil kapitana.