|
Naslednja budistična zgodbica z zabavno podobo pripoveduje o mladem kitajskem učenjaku Čuju, ki se je s prijateljem odpravil na sprehod v gore. Tam sta naletela na ruševine templja, kjer je med podrtimi zidovi puščavniško živel star menih. |
|
Preberi več...
|
|
|
Med različnimi vajami, starimi najmanj dve tisočletji, ki jih morajo izvajati mladi Tibetanci, kandidati za menihe v dharamsalski Šoli za budistično dialektiko, bi eno morali kdaj pa kdaj izvajati vsi: ugotoviti namreč, kje je tisto, kar nam toliko pomeni, naš jaz. |
|
Preberi več...
|
|
|
* Izlijte vse iz sebe. Naj um počiva v miru. Deset tisoč reči vzide in zatone, medtem ko Jaz opazujem njihovo vrnitev. Rastejo in cveto in se nato vrnejo k svojemu izviru. |
|
Preberi več...
|
|
|
*  Neki verski pisatelj je prosil za besedo modrosti. Učitelj je dejal:
»Nekateri ljudje pišejo, da si zaslužijo za življenje; drugi zato, da delijo svoja spoznanja z bralci ali pa obravnavajo vprašanja, s katerimi jih vznemirjajo; tretji spet, da bi razumeli lastno dušo. Nobeden izmed njih se ne bo obdržal. Ta odlika pripada tistim, ki pišejo samo zato, ker bi jih razneslo, če ne bi pisali.« Čez nekaj časa je še dodal: »Ti pisatelji ubesedujejo božje – ne glede na to, o čem pišejo.« |
|
Preberi več...
|
|
|
* "Le ob mirni gladini vode se lahko zazrete v njeno globino in jo izmerite s pogledom," je govoril učitelj. "Enako je z ljudmi: le človek, ki zna obrzdati svojo jezo in čustva, se lahko poglobi vase." |
|
Preberi več...
|
|
|
|
